Premiera dijaške uprizoritve POVSEM (Po vsem) v torek 9.6. ob 18 v C-GPD1, ponovitev 16.6.ob 18h

gledalíšče absurda: gledališče, ki uveljavlja absurdne drame ali zanje značilne prvine
(naključni potek dogajanja, pasivne dramske osebe, razkroj realnega prostora in časa)

Postdramsko gledališče presega klasično pripoved ter pogosto deluje kot tok
podob in emocij, ki gledalca ne vodi skozi zgodbo, ampak skozi izkušnjo.
Namesto linearne zgodbe ustvarja prostor občutkov, ki jih predstava pusti v
človeku. Ne ponuja enega samega pomena, temveč prostor za lastno
interpretacijo, občutke in vprašanja. Vsak prizor lahko pomeni nekaj drugega,
vsak trenutek pa postane oseben stik med predstavo in gledalcem. Prav v tej
svobodi, v prostoru med pomenom in občutkom, postdramsko gledališče
najmočneje zaživi.
V mislih mladih se neprestano nekaj premika. Strahovi in upanja, vprašanja in
pritiski, želja po bližini in potreba po pobegu. Njihov svet je poln dvomov,
neizrečenih misli, pretiranega razmišljanja in tihih hrepenenj, ki jih pogosto
skrivajo za vsakdanjimi pogovori in navidezno brezbrižnostjo. Prav v tej
zmedi in občutljivosti pa se skriva nekaj najbolj človeškega – preprosta želja
biti sprejet, slišan in razumljen.

“V šolski kleti se res ne da zaspat.” -Martin F. (2. i)
ZGRADBA
Predstava je zasnovana kot ciklična celota, ki jo povezuje kratka okvirna zgodba. V osrednji del je vpetih pet prizorov in vsak deluje kot samostojno, zaokroženo vloženo poglavje. Kaj vse preplavlja misli mladih, v katere se
ujamejo, kadar pobegnejo pred zunanjim svetom?
1. prizor – Telo:
Kako naj najstnik pravilno poskrbi zase, medtem ko manično rešuje svetovno krizo?
2. prizor – Prijatelj:
Kdaj odleteti iz gnezda in kako sploh veš, da znaš leteti? Vsako pričakovanje je svoje vrste strah.
4. prizor – Roza dobimo iz rdeče:
Inflacija je vplivala tudi na ceno roza obarvanega sveta iz pravljice. Zakaj mlada dekleta vse pogosteje zavračajo barvo, ki jim je stereotipno pripisana?
5. prizor – Kje si, poet?:
Kolaž Srečkovih, Tonetovih, Otonovih in Simonovih verzov z avtorskim vložkom.
3. prizor – Ljubezen in kri:
Med željo, da bi bil dovolj, in strahom, da nikoli ne boš, koliko prostora ostane za življenje? V svetu polnem povezav se še nikoli nismo počutili bolj sami. Koga sploh iščemo?

EKIPA
Besedilo in režija: Marjeta Povše
Igrajo:Taja Avšič, Maruša Martinuč, Zarja Siter, Nejc Smrkolj, Martin Fajdiga, Vanessa Lughofer, Lana Pavlin, Zarja Utenkar, Neža Žagar Reškovič, Jaša Skubic
Mentorstvo: Jelena Rusjan

Zvok: Marjeta Povše
Oblikovanje svetlobe: Marko Levičnik
Produkcija SVŠGUGL, ravnateljica Petra Vignjevič Kovjanić
Posebna zahvala gre Zarji Siter, ki je za nastanek besedila prvega prizora prispevala nekaj verzov svojih pesmi.