Odprtje razstave Kobilca, Kveder, Kosovel, 11.9. ob 11 v avli A

Vabimo vas na odprtje dijaške razstave Kobilca, Kveder, Kosovel, ki bo jutri, 11. septembra, ob 11.00 v avli na Kardeljevi ploščadi 16.

Sto let po njihovi smrti smo podobe in besede treh ustvarjalcev razrezali, prestavili in sestavili na novo. Nastala so dela, ki preteklosti ne posnemajo, ampak z njo vstopajo v dialog. Vprašanja, ki jih umetnici in umetnik odpirajo – kdo lahko govori, kaj vidimo, česa nočemo videti, kaj storimo s svetom, ki razpada, in kako iz njegovih koščkov sestavimo nekaj novega – namreč še zdaleč niso ostala v letu 1926.

Razstavo na panojih v bazenu avle si bo mogoče ogledati do konca septembra.

Otvoritev razstave bo pospremil kitarski sestav dijakinj 4. c.

Lepo vabljene, lepo vabljeni!

Likovni aktiv z mentoricami Lili Epih, Viktorijo Kladnik Majger in Markom Korošcem.

Kobilca, Kveder, Kosovel.

Likovna razstava dijakinj SVŠGUGL

Z razstavo obeležujemo 100-letnico smrti treh presežnih ljudi iz zakladnice slovenske kulture: slikarke, pisateljice in pesnika. Toda razstava ni nastala zato, da bi jih postavili na varno razdaljo kot tri kulturne spomenike; dijakinje so njihove podobe in dela vzele v roke drugače: razrezale so jih, prestavile, povezale z novimi elementi in sestavile v nove celote. Prav zato je kolaž osrednji postopek razstave – kolaž, tehnika, ki se začne z razpadom že znane podobe, ampak je s tem ne uniči nujno; lahko jo odpre, v njej odkrije nepričakovane povezave in nam omogoči, da jo ponovno pogledamo.

Razstavo začenjajo slike dijakinj 4. c, navdihnjene po najbolj priljubljeni sliki Ivane Kobilca, Poletje. Figure so vzeli iz različnih njenih slik in jih prenesli v nove pomladne prizore. Niso več samo del znane slike, ampak postanejo udeleženke novih, drugačnih zgodb dijakinj.

Osrednje mesto na razstavi zavzemajo ilustracij Kosovelove poezije dijakinj 4. h, a ne gre za načrtovano odmerjanje večjega deleža, pač pa je rezultat zelo uspešne medpredmetne povezave likovne umetnosti in slovenščine ter srečanja z umetnikom Andrejem Štularjem, ki mu je Kosovel posebej blizu in se je z njim v svojem umetniškem ustvarjanju veliko ukvarjal.

Razstavljene ilustracije kažejo različne kotičke Kosovelovega kozmosa. Tu so tišina, dež, Kras, drevesa, pomlad in hrepenenje, pa tudi črni zidovi, ječe, žandarji in umirajoča Evropa; in z njimi Kosovel tako kot pesnik Krasa in slutnje smrti kot pretanjeni opazovalec družbenega nemira, nasprotij, razpadanja starega sveta ter iskatelj novega jezika.

Skozi celotno postavitev spremljamo dadaistične portrete Kobilce, Kveder in Kosovela – ki so nastali ne zato, da bi te kulturne veličine uničili, zasmehovali ali razvrednotili – pač pa da bi prikazali, kako lahko prenesejo vse, tudi največji kič in praznino naše sodobnosti, ne da bi se zato kaj zmanjšali v naši kulturni zavesti, prav nasprotno.

Kveder, Kobilca in Kosovel prihajajo iz sveta, ki je od našega oddaljen stoletje. Toda vprašanja, ki jih odpirajo – kdo lahko govori, kaj vidimo, česa nočemo videti, kaj storimo s svetom, ki razpada, in kako iz njegovih koščkov sestavimo nekaj novega – niso ostala v letu 1926, tudi danes so enako aktualna in iščejo naših odgovorov.

Kveder je v romanu Njeno življenje pretresljivo zapisala »Življenje ženske je slučaj« – pretresljivo. Mi pa želimo verjeti, da življenja in likovna dela dijakinj to res niso (več).

Petra Županič